Tisti, ki uporabljamo internet v vsakdanjem življenju, si danes poslovanja in komuniciranja brez sodobne informacijske tehnologije ne znamo več zamišljati. Računalniki, elektronska pošta, internet, postajajo orodja, brez katerih ne zmoremo kakovostno opravljati svojega dela. Toda moramo se zavedati, da še pa kar precejšen delež ljudi ni seznanjen z IKT. Čeprav naj bi Slovenija spadala med razvite države, se vendar zdi, da smo na področju IKT začeli zaostajati za ostalimi evropskimi državami, oziroma smo še vedno tam, kjer smo bili pred kakšnimi parimi leti.
Ovire za uporabo interneta v gospodinjstvih se torej med segmenti močno razlikujejo (starost, izobrazba, regija). Stopnja uporabe interneta je pogojena s številom dostopov do interneta. Na to pa vplivata predvsem materialni status posameznika ter dosežena izobrazba. Med najpogostejšimi uporabniki je tudi šolajoča mladina….to lahko povežemo tudi z zaslugo Ministrstva za šolstvo, ki posebej subvencionira to področje. Šolam sofinancira nakup računalniške opreme in omogoča sistematizacijo računalničarja na vsaki šoli. To je velik napredek (posebej za tisti, ki doma nimajo možnosti dostopati do interneta) saj se mladi usmerjeno seznanjajo z računalništvom.

Uspešno sredstvo za doseganje takšnih sprememb so telecentri, kjer lahko ljudje uporabljajo internet in ostale IKT, ki ljudem pomagajo dostopati do informacij, komunicirati in razvijati znanje, primerno za informacijsko družbo. Sama ideja telecentra je sicer primer uporabnega koncepta, vendar pa so dosedanje izkušnje po svetu pokazale, da sta implementacija in vzdrževanje teh centrov prej kot ne težavno delo. Zatakne se že pri načrtovanju same infrastrukture, oziroma stroških, ki pri tem nastanejo. Prav zaradi visokih stroškov operaterji niso pripravljeni graditi ustrezne infrastrukture v teh odročnih ruralnih krajih. Na drugi strani oviro predstavlja tudi samo ruralno prebivalstvo, ki v primerjavi s prebivalci v urbanih območjih ni toliko izobraženo. Poleg tega so ti ljudje navajeni na svojo rutino in jih je zatorej težko prepričati v nekaj novega. Seveda pa se da s pravim pristopom do lokalnega prebivalstva pri gradnji telecentra tudi to oviro premagati.
Empirični podatki, ki so uporabljeni v raziskovalni nalogi, kot sem že omenila temeljijo na sekundarnih podatkih, zbranih v okviru projekta RIS 2005, in nadzorno prikazujejo razkorake v dostopu in uporabi interneta glede na stopnjo dosežene izobrazbe. Digitalni razkorak med bolj in manj izobraženimi ter tistimi brez dosežene formalne izobrazbe se povečuje. Razkorak se povečuje tudi glede na starost. Opaziti pa je zmanjšanje digitalnega razkoraka pri spolu in regiji.
Potrdimo lahko zastavljeno hipotezo, da se uporaba interneta razlikuje glede na stopnjo izobrazbe. Za nadaljne raziskovanje bi bilo zanimivo na podlagi izbranih spremenljivk izvedet opisno statistiko za npr. štiri izobrazbene skupine (visoka, srednja, osnovna in nedokončana) ter na podlagi teh rezultatov podati interpretacijo in ugotovitve.

